Spremembe v zadnjih letih prinašajo prelom s preteklostjo ali vsaj večji prelom s preteklostjo kakor kdajkoli prej. Če se je iz preteklosti dalo naučiti, kako bi si zagotovili poslovni uspeh, to zdaj zagotovo ni več mogoče. Vidimo lahko kako se čez noč zamaje cela industrija, kako lahko en sam udarec stre velike korporacije. Zaradi globalizacije, lahko podjetje presenetijo in spodnesejo povsem neznani konkurenti z drugega konca sveta.
V tem podivjanem svetu edino znanje nekaj velja pravzaprav zaradi globalizacije postaja le še pomembnejše. Surova sila, velikanske tovarne, distribucijsko omrežje, celo denar – vse to je daleč manj pomembno.
Znanje je torej poglavitna konkurenčna prednost v podjetjih. Prav zaradi tega, podjetja vodstvene delavce, ki so nekdaj mislili, da vse vedo, pošiljajo na usposabljanje, ki zajema vse od učenja odkritega, samozavestnega nastopa do etike. Celo v izrazito samokritični, cinični Veliki Britaniji je cel kup podjetij, ki ponujajo avanturistično zasnovane tečaje za usposabljanje managerjev, kjer se zajetni investicijski bankirji in k plešavosti nagnjeni borzni trgovci vihtijo kot Tarzani prek rek in se potem ob tabornem ognju pomenkujejo o tem kako doživljajo drug drugega.
Mnogo svetovalnih podjetij ponuja »recepte« za učinkovitejše delo. Svetovalci danes priporočajo kako pomembno je nadzorovati kakovost in zmanjšati število napak, v naslednjem trenutku že poudarjajo, da je zares pomembna hitrost. Ta hip govorijo, da kultura podjetju daje konkurenčno prednost, v naslednjem trenutku prepričujejo podjetja, naj postanejo bolj »multikulturna«. Danes podjetjem naročajo, naj najprej skupno izoblikujejo lastno vizijo, takoj zatem svarijo, da živimo v dobi negotovosti in da utegne biti predanost eni sami viziji samomorilska. Prav tako ni jasno kaj je bolje, biti lokalen ali globalen, velik ali majhen, voden v interesu delničarjev ali v interesu vseh udeležencev.
Takšne teorije imajo, kot je videti, številno in voljno (četudi zmedeno) občinstvo med managerji. Kaže tudi, da postaja moda na področju managementa vedno bolj nestanovitna. Življenjska doba posamezne ideje se je skrajšala z desetletja na leto dni ali manj. Ponižni poslovneži, ki zvesto sledijo modi, pogosto ugotovijo, da je nova domislica že zastarala, še preden jim jo je uspelo realizirati.
» Naj je človek še tolikokrat neuspešen,
resnični poraženec postane šele takrat,
kadar prične za svoj neuspeh obtoževati druge.« Ted Engstrom
Edini, ki so pri tem na dobičku, so avtorji »modnih muh« na področju managementa. Ti nenehno vedno bolj bogatijo in objavljajo imena podjetij, ki naj bi naključno odkrila skrivnost konkurenčnega uspeha. Že čez nekaj let ta čudežna podjetja pešajo, so do vratu v težavah ali gredo celo v stečaj. V knjigi »V iskanju odličnosti« je avtor proučil uspeh 43 odličnih ameriških podjetij. Manj kot pet let po objavi knjige dve tretjini prikazanih podjetij nista bili več odlični, nekaj med njimi jih je bilo celo v hudih škripcih.
Nikoli ni bilo nobeni organizaciji v prid, če jo je premetavalo sem ter tja. Preden se manager odloči za spremembo v podjetju bi moral razmisliti in prebrati Gaja Petroniusa, ki opisuje obdobje hitrih sprememb v rimskem imperiju. Naučili so se soočati z izzivi, vendar kadarkoli so se oblikovali v skupine so jih že reorganizirali. To sicer ustvarja iluzijo o napredku, medtem ko rojeva zmedo, neučinkovitost in demoraliziranost.
Podobno kot tek ali kakšno drugo fizično opravilo prisilijo spremembe podjetje, da se razgibava in krepi podjetniške mišice. Spremembe koristijo zdravju podjetja. Težavnost pa nastopi, kadar so spremembe prehitre in protislovne. Učinkovit manager naj torej vključi intuicijo, loči zrnje od plev in ne zapade pod vpliv novih idej managmenta, saj vsaka sprememba ne vodi do pričakovanih rezultatov.
